Da kopriva ne pozebe, kažejo naše jesenske aktivnosti. V okviru praznika Krajevne skupnosti Visoko-Milje v občini Šenčur, so v Hiši čez cesto organizirali tekmovanje v starih igrah. Na našem rednem srečanju nas je Cilka spodbudila, hitro smo določile ekipo in bile dogovorjene, da postanemo tekmovalna ekipa.

Vreme ne vpraša ali potrebujemo sonce v nedeljo in nam jo je zagodlo z dežjem, vendar se v Hiši čez cesto ne dajo, smo pač premaknili dogodek za teden dni.

Nato pa sončna nedelja, Koprive skoraj v polnem številu, nasmejane in pripravljene na izziv. Predvsem pa z mislijo, važno je sodelovati. Kar nekaj gledalcev se je sprehajalo po dvorišču, si ogledovalo doma narejene družabne igre in se v njih tudi preizkušali. Nato pa smo se posedli na stole na dvorišče, Crkljanski Gavnarji so zašpilali…. Ja najpogumnejše so tudi zaplesale. Kako ne, ko pa so tako lepo »po domače« igrali.

Ker pa red mora biti, so organizatorji napovedali začetek tekmovanja. Kar štiri ekipe smo se preizkusile v spretnostih. Najprej so tekmovali mlajši, nato starejši otroci. In prišel je tudi naš trenutek. Šment sploh ni tako lahko vreči škorenj čez ramo v škaf, kaj šele kotaliti v paru kolesi na povezani z osjo, ste že kdaj ličkali svežo koruzo, to še gre, rofkati to je druga zgodba. K sreči smo imele Zofi, ki je vajena poprijeti in z močno roko je reševala vse nas. Tudi pri žaganju s staro ročno mizarsko žago je bila nedosgljiva ekipi od Hiše čez cesto. Izenačen rezultat je napovedoval še en spopad. Zakaj pa ne, saj smo ravno dobro ogrele. Oj joj, kotalile smo sod. Preprosto boste rekli. Kje pa ! Ne gre v smer kamor hočeš, strašno neubogljivo bi se sprehajal po dvorišču. No vseeno smo ga prikotalile do ciljne črte.

Veliko smeha in dobre volje je sprožilo tole naše tekmovanje Gavnarji so igrali, me plesale, smeh je pa tako naša zaščitna znamka. Luštno je bilo.

Na koncu seveda ni manjkala zakuska. Jedli smo zaseko, pa domačo marmelado, pili čaj in sok, se družili in klepetali. Bilo je lepo nedeljsko popoldne.

Ja glavnega pa ne smemo pozabit. Nagrade. Bile so izvirne in bogate. Otroci so nesli domov vrečo krompirja, pa jajca, bone za frizerja, kape, majice, me pa moko, frizerske bone, pa h pedikerju bomo tudi zavile, ajvar in klobase so ostali za muskontarje. Pa je bil volk sit in koza cela, bi rekla moja stara mama.

Na koncu smo si ogledale še čudovite muzejske sobe, polne starih punčk. Koliko spominov so zbudile. Pomislila sem, morda tudi hrepenenja, vsi jih niso imeli, kajne. Pa staro posodje, otroški vozički, slike…. in prav posebna soba z maketo vlaka in miniaturnega zabaviščnega parka.

Ne smemo mimo pikice na i, če ne bi bilo požrtvovalnih skrbnikov Hiše čez cesto, vsega tega ne bi doživele. Zato iskrena zahvala gospe Dragici Markun in njenemu možu Blažu, ki sta nam vse to omogočila. Super tim sta. Zagotovo še pridemo.

prispevek zapisala: Saša Pušnik, so-voditeljica skupine Koprive