Skupina Koprive je hvaležna…
7. februarja, 2018HVALEŽNOST – ogrožena vrsta čutenja
Naša srečanja so raznolika, barvita kot jesenski gozd, kdaj drugič spet le kot gozd brez listja. Na trenutke se spet zdi, da vse brsti in smo polne smeha, energije. Včasih beremo, se igramo, obujamo spomine. In tako je beseda nanesla na hvaležnost. Za kaj vse smo lahko hvaležni v življenju. Še pomembnejše vprašanje je – ZA KAJ SEM LAHKO HVALEŽNA DANES?
Zazrle smo se vase in ob poslušanju zgodbe razmišljale, kaj v nas budi besedilo. Pobrskale po zaprašenih kotičkih svojih spominov in dogodkov, da bi našle svoj doprinos k témi.
Strinjale smo se, da je hvaležnost včasih bila del vsakdanjika, saj se je vrednota prenašala iz roda v rod. Še posebej s starih staršev na vnuke. Ti so namreč imeli čas posedeti in življenjske modrosti prenašati ušesom, ki so z veseljem prisluhnila. Strinjale smo se tudi, da smo pozabile na male drobcene stvari, ki nas osrečujejo vsak dan. Kako prav bi bilo, če bi zvečer zaspale z mislimi hvaležnosti na te trenutke.
Narisale smo drevo in na veje zapisale svoje misli.
Kaj pa vas navdaja s hvaležnostjo? Pridružite se nam.
Hvaležna sem:
- za solze in smeh
- za dom, za vrt
- da živim
- za vsak pridelek, ki ga poberem z vrta
- da lahko Zofkine dobrote okušam
- da so me starši lepo vzgojili, da sem zdrava in me imajo otroci radi
- za vsak sončni žarek, ki me pozdravi, ko zajtrkujem zjutraj z možem
- za dežne kaplje, ki padajo na suho zemljo
- za dobre vampe
- za moje otroke
- da sem del Kopriv
- za vse ljudi okrog mene
- za zdravje, srečo, mir, veselje
- da znam obračati besede
- za moža, čeprav me jezi
- za zdravje otrok
- da znam biti močna in potrpežljiva
- da znam uživati v lepoti
- da imam voljo do učenja
- da znam ljubiti
- da vsak dan doživim sončni vzhod
- za dobre želje
- lepe misli
- za lep pogled z vrha hriba
- za hrano
- da imam cilje
- za srečo z otroki
- da gledam in občudujem naravo
Olga, ja Olga pa nas je spet nagradila s pesmico J
Hvaležna sem,
da sploh živim,
vidim, slišim,
govorim…
bi morala življenju
slavo peti,
v dan hvaležno
se ozreti…
pa največkrat pozabim na to,
ker že od nekdaj je tako
premalokrat hvaležni smo…